In ker se je ravno ta trenutek luna skrila začasno za oblak, prešinila ga je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že v gradu ko tu s tem pol norim človekom na samotnem polju. Dasiravno kakor izobražen človek ni trohice verjel v vraže, obšla ga je vendar misel, da Martin Spak res kaj več vé ko navadni ljudje. Lahko je misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari lepa deklica, najsi bode tudi nam neznana, mikaven za mladeniča, čigar »srce je prazno« in samo hrepeni po nečem, česar um ne vé vselej razložiti.