Le brž naj gor pride; jaz tega neumneža prav rad slišim,« pravi Vencelj. Ko je tudi gospodar potrdil, kar je dejal zdravnik, šla je ženica ven in kmalu potem se vrata počasno in polagoma odpró in naš smolar se zmuza v sobo. Kakor ni nič potrkal, tako tudi širokega klobuka ni snel z glave, ampak debelo je gledal zdaj enega, zdaj drugega in, ne vedé, koga bi ogovoril, vedno še vrata pritiskal, dasiravno so bila že zaprta.