Proti dvem popoldne, »ko so bile gostem želje po jedi in pijači ukročene«, da po Homerjevo govorimo, vstali so izza mize razen gospodarja, fajmoštra in šolmoštra, ki je vedno kupico v roki vrtel. Gospodinja je peljala starega stotnika, kateri bi si bil nemara drugo druščino rad izbral, na vrt, pokazati mu novo zasajeno nemško zelje in rožmarin, ki raste že deseto leto. Marijan in Manica ter Lovre z Maričko, kateri je bila Kvasova družba nekaj posebno pogodu, napotili so se za gradom navkreber proti razvalini.