Hvale bi bila taka laž morda zato vredna, ker je nimajo vsi ljudje, zlasti ker se, kakor hudobni ljudje pravijo, ženske rade ravno narobe lažejo. O šolmoštru Zmuznetu, ki je na zadnjem koncu mize zraven domačega sina sedel, ne vemo drugega povedati, kakor da je bil dolg, koščen mož in mu ni bílo veliko mar za razgovor, temveč bil je ves živ in mrtev na slastne jedi in dobro vino, katere je goltal, kakor bi nazadnje v svojem življenju jedel. Tega mu pa ne zamerimo, saj je mož dobro vedel in znal, da je graščakov rojstni god samo enkrat v letu in da mu njegova preljubezniva doma drugega ne privošči leto in dan ko slabo zabeljene močnike ržene moke.