Tam na robu gozda se uleže znak v senco, natlači v drugo tobaka in, kdor bi ga bil videl tako brez vsega opravka na tak lep dan in še dopoldanšnjo uro zreti samo za sivimi oblački, katere je malomarno iz ust izpuščal, dejal bi bil: to je živo pisana podoba takih ljudi, ki ne delajo nič, ne mislijo nič. Ne moremo trditi, da bi naš gospodič ne bil zares nič mislil. Nasproti se pa tudi današnji dan ne da več dognati, kaj bi mu bilo po glavi rojilo, ali je morda preudarjal, kako bi se kadilo, ko bi pipi dal novo srebrno okovanje napraviti, ali je pa premišljal, kar poje narodna pesem: