Ali ravno to je tudi, kar me nekako tare; kajti prav zelo te pogrešam; jaz bi rad imel vsaj enega pri sebi, ki bi čutil z menoj, in se ž njim še o čem drugem pomenil kakor o dolgočasnih vsakdanjih rečeh. Ne more mi iz glave, kadar se tebe domislim, kitica preproste pesmi, ki mi jo je oni dan pel eden mojih tukajšnjih čudovitih prijateljev, malhar prav po božji volji, ki se desetega brata imenuje (če veš, kaj to pomeni); pel je: Po hribcih je ivje, po dolih je mraz, al kje je preljubi, al kje sem pa jaz! Pa to me domisli, da ti moram kaj povedati o svojem življenju in svojih novih gospodarjih in prijateljih ali ‒ da tega imena ne skrunim ‒ znancih.