Ti ne veš ničesar,« pravi Leon in odide. »Jaz sem Neža Rožmarinka,« vpije baba za njim, pobere kvarte po tleh, spravi jih v košek med cunje in gre zopet ob zidu sest, kjer je prej bila. Z glavo na rob zida naslonjena, tako da so črni kodri viseli čez vrhnji kamen, gleda za Leonom in poje svoj: »Garvaj durdaj!«