Videl je lepo gladko površino, na dno ni videl. Čeravno občutljiv za vse, kar povzdiguje in človeka v resnici in edino srečnega dela, bil je vendar še premlad, premalo sam in večidel v prelahki druščini, da bi bil globlje pogledal v rove, po katerih se pretakajo vladajoče reke človeškega dejanja in nehanja. In kdo bi trdil, da ni bil bolj srečen nego marsikdo, ki je v lastni in tuji ne sreči, po svojem in drugih premišljevanju zadobil grenek dar spoznanja, in tega vendar ne toliko, da bi se mu bila duša umirila, misli izčistile in bi prost vseh strasti in krivih razsodkov visoko nad tem mravljiščem stal, ki mu pravimo svet, in se mu ‒ smehljal.