Vse, kar ga je do zdaj zlega doletelo, bilo je za trenutek hudo, pa premalo, da bi bilo želo zasadilo in strup pustilo v njem; prešlo je lahko, lahko pozabljeno bilo. Kozji pastir, ki je onkraj doline na robu visoke skale stal, zagledal je lovca in kakor iz nagajivosti začel peti: Pisana ptica lepo mi poje, v vejah skakljá. Jaz sem pa lovec, puško zavzdignil, ustrelil jo bom.