Dobre četrt ure od Zabrezja je v samoti na hribu stala stara cerkvica iz predturških časov, posvečena svetemu Vidu. Strop je bil lesen, streha iz starih trhlenih desk, stolpec nizek in dva zvona ne veliko večja od obilih loncev. Vsako leto se je tu enkrat maša brala; poleti je opoldne angelsko češčenje zvonil, kdor je ravno mimo prišel, pozimi v snegu pak je sv. Vid, zapuščen od molivcev in ljudi, sam pomladi čakal.