Po potu pak se nad svojo izvoljeno jezi ter ji, v oblake kričé, taka imena daje, kakršnih pero ne more zapisati na papir bele barve, barve nedolžnosti. Dasi lesenonog, trd in vina poln, je žagar vendar še dobro hodil po sredi pota. Kadar se mu je posebno v glavi zavrtilo, postal je malo in potem zopet dalje mahal.