»Brž vstani pa beži, žandar te išče, vsa tista tvoja pisma je vzel.« Neža pokonci skoči, mane si oči in, ko ji mati županja še enkrat z zamolklim glasom nevarnost pove in da ne sme tu biti, ker v vasi bode gotovo kdo povedal, da večkrat tu pri njih spi ‒ zakolne Neža prav po svoje surovo in išče lestve tako hlastno, da se ji spesne in pade na tla. Samo en stok je bil slišati, kajti po sreči in zaradi gospodarske nemarnosti je bilo tudi zdolaj vse polno gnile slame, torej je bila Neža na méhko pala.