Sinoči ga je čakala namreč na zmenjenem mestu, a ‒ ni ga bilo, ni prinesel pisem, ki jih je bil sam ponudil. Tedaj še tu se je norčeval iz nje, vodil jo za nos, celo poslednji hip. To je bil vendar zadnji in dejanstveni dokaz, kako grozno je sebi, svojemu srcu in svoji domišljiji krivico delala, če je tako dobro hranila lepo misel o njem, lepo podobo, če je tako dolgo čuvala še nekoliko náde je, da bode naenkrat prišel zopet k njej v nekdanji ljubi otroškosti in sladkosti.