Profesor gleda v tla in potem prav nevljudno molči. Nazadnje brzo vstane, popije svojo čašo do dna, zahvali se poštarju za gostoljubnost, Matildi pa reče: »Storite mi dobroto in povejte oni gospodični, da, ker je zaradi mene bežala, tega drugikrat ni več treba, tudi ji ne bode prilike, ognil se je bodem odslej gotovo daleč v stran. Tudi zdaj nisem vedel, da je tu, na mojo vero, da ne.