Pavlina je bila na večjo družbo malo vajena, le z materjo občujoča. Kmalu sta imela prvo človeško veliko sladko skrivnost med seboj, ki sta si jo pripovedovala, kadar sta bila sama, ki sta si jo pisala ob kaki na pol ukradeni ponočni uri, ako jima zavoljo matere ni bilo možno na samem govoriti ‒ skrivnost, katero sta si medsebojno znala iz oči čitati, s pogledi pripovedovati, s skrivnim, brzim stiskom mehke roke drug v drugega pretočiti. Od kraja je bilo vse tako, da starka mati ni ničesar opazila ali se vsaj videlo ni, da bi bila.