Na kamniti mizi pod velikanskim košatim orehom, ki je pred vežo zabreške hiše rastel že čez sto let, stala je majhna skleda zraven svoje večje družabnice. Po mizi je bil razgrnjen bel prt iz domačega platna, na prtu lesena žlica, pol hleba črnega kruha in nož na njem, ki ni bil posebno majhne ni priročne postave. »Gospa, kosilo je napravljeno!« vpila je precej priletna ženska tjakaj za poslednji ogel hiše, kjer je bilo v majhni gredici razno cvetovje zasajeno.