Zatorej se je njegova notranja razburjenost danes, ko je na prvi pogled menil, da mu je najslajše upanje splavalo po vodi, kazala bolj kot neka pobita otožnost nego kot strastna razjarjenost. Laže bi se bil natihoma zjokal kakor mlad deček osmih let, katerega je v šoli tovariš prekosil, kakor strastno prisegal maščevanje in jezo tistemu, ki je bil vzrok ali ki je mislil, da je vzrok njegovi nesreči. Iz poslednjih besedi Pavlininih je posnemal, da njo snubi neki baron ‒ menda baron Bremern, o katerem je slišal govoriti, dasi ga osebno ni poznal.