V zgodnji pomladi se obleče bela breza z omladnim, srce razveseljujočim zelenjem in ponosno stoji kakor prvi kras novo zbujene narave sredi drugih še golih dreves. Pa od severa dahne hladna sapa, mrzla burja potegne, kakor tat pride ledena slana prenočit v log ‒ in žalostno pozebejo zgodnje mladike z lepim zelenjem. Pač da sonce poznejše pomladi in vročega poletja brezi drugo opravo podari, a posušene mladike ostanejo žalosten sled nesreče do pozne jeseni.