Moža, ki na tej klopi sedi, spoznal bi čitalec takoj, tisti je, ki smo ga v prejšnjem poglavju ž njim seznanili, ki ga je Leon po njegovem vnanjem značaju poznal kot mladega profesorja.
Knjigo, v kateri je menda prej čital, odložil je na stran in zdaj počasno in polagoma vleče dim iz dolgocevne pipe. Zamišljeno opazuje zdaj čebele, ki so že dokončale svojo jesensko bero in le še poredkoma letajo iz panjev in v panje; zdaj ogleduje hrumeče, čivkajoče vrabce, ki se pode in vrvrajo v bližnji živi meji od veje do veje, od grma do grma in se brez dela in skrbi za zimo življenja veselé; zdaj zopet posluša petje, ki se čuje iz vinogradov pod njim.