Rada bi bila zavpila »da!« tako močno, da bi se bilo razlegalo tja onkraj Kamnika, ali sram jo je bilo tako živo resnico glasno povedati; tiho je pritrdila, da ga ljubi res, in žareči obraz skrivala, naslanjaje se na njega ramo. Pa kmalu sklonila se je in lahkodušno vprašala: »Kaj ti je pa danes?« »Ko bi me ti ljubila tako, kakor ljubim jaz tebe, dekle moje, bolj od vseh drugih ljudi, bolj kot mater, brata in dom, šla bi z menoj, kamor bi jaz hotel.«