Tisti pak, ki je imel živo protivnost in čudno sovražnost do tujca ženina, bil je Pavlek, sedemnajstletni brat Poloničin, rahel, tankokožen mladenič, kateremu so vsi sosednji ljudje iz obraza v obraz rekali: »E, Pavlek, kako si zelen, kako si bled, ti pojdeš za očetom v krtovo deželo, škoda zate; mar bi živel!« Pavleka je taka kmetska bolniška tolažba sicer jezila, a še bolj ga je jezilo, da ta njemu zoprni tujec v njegovo rojstno hišo hodi in da je sestra tako neumna, da ga ne zapodi! Instiktivno je dečko Nandeta sovražil, da mu niti odgovarjal ni, ako ga je ta ogovarjal.