Proti trem in še onemu braniti se, ki se bode s tal pobral, to ni bila Blažu več šala. S kletvijo, tako glasno, da bi se bila skoro lahko po celem Kamniku slišala in katera je najbrž namen imela, sovražnike strahovati, pograbi Blaž Mozol neroden in težak stolec od češnjevega lesa izza mize in se z visoko vzdignjenim kot zaščitnim in napadovalnim orožjem urno v kot k vratom pomakne, da bi imel hrbet od dveh strani obranjen. »Kateri mi blizu pride, tega udarim, da se bo še na sodni dan domislil, kdo ga je,« bahato vpije Blaž Mozol in njegove žive oči tekajo od enega do drugega.