Pomisli le, da on časi še to ve, kar se ti je sanjalo ‒ če si namreč slepariti hotel.« Obloški Tonček je povesil glavo; spominjal se je, da je Groga časi res več vedel, nego je bilo njemu ljubo. Pisar je videl, da kobilar molčé pritrjuje njegovim besedam, in zato je zadovoljno ter svojega nasprotnika izpod na pol povešenih trepalnic opazujé nadaljeval: »Mi tudi ne vemo, ali nima on zaveznikov med tistimi, ki nas lové, med višjo gospodo!