A vendar ga niso obsodili, ampak ‒ saj veš, ljuba moja, ali spominjaš se morda še malo, kako silno so potrebovali pred desetimi leti vojakov in kako so vse pobirali, kar so mogli, kajti Francoz je stal pred durmi ‒ in tako so tudi mojega Ferdinanda brez sodbe, ali je kriv ali ne, vtaknili med vojake in moral je na Laško. Čez tri mesece pa prišla je zopet vest o njem, in še hujša nego druge; dezertiral je, lovili so ga po vsod; od onega časa pa nisem čula besedice več o njem in tudi danes še ne vem, je li še živ, je li mrtev. Ali naj bo, kar hoče, ljubim ga še tako kakor nekdaj in, ko bi ga še enkrat videla, stisnila bi ga k sebi z vso ljubeznijo, da bi moral pozabiti vse bridkosti in nesreče, ki jih je prebil do sedaj!