Z onkraj ceste skoči Groga ‒ on je bil zadnji strelec ‒ v gručo okrog kapitana ter zakriči: »Naglo, naglo storite, kar mislite; vojaki nam bodo precej za petami in morda kmetje tudi!« Velikonja s kapitanom še ni bil gotov; kajti ta je stepal okrog sebe in zvijal se kakor kača, tako da rokovnjači, ki mu sprvega niso hoteli hujšega storiti nego zvezati ga, niso mogli prav do njega; a sedaj, ko je silil Groga in ko Boissac pri otepavanju udari enkrat po Tomažu, izgubil je tudi ta potrpežljivost ter izdere dolg nož izza pasa in ga porine ubogemu kapitanu v prsi. »Ná, hudič!« sikne ropar.