Zdaj je zadela ob šibko gabrovo vejo, molečo na pot, in mali ptiček, ki je spal v stranskem zatišju, zafrfolel je, zbujen iz prvega spanja, v gošči; zdaj zopet je šinila miš po listju in pri vsakem šumu zastala je deklici noga; poslušala je nekaj trenutkov brez sape, a potem srčno stopila naprej. Dospela je tako pod vrh tja, kjer se je nehala gošča in se je raztezala do srednjih dveh visokih borov majhna planota. »Ali si ti?« oglasi se nekdo tam izpod sprednjega borovca.