»Zdaj pa menda že lahko dam znamenje,« reče potihoma sam pri sebi; »hoho, to je vendar prekleto neumno, babe na kresilo loviti kakor žrebeta na deteljo; hoho, če konja loviš, mu deteljo moliš, za hrbtom pa bič držiš; ‒ o, le čakaj, ti punca obledna, da se tebi ne bo tako godilo!« Rekši, potegnil je kresilo iz žepa; da bi pa vendar tako zastonj ne kresal, izvlekel je še pipo in umazan mehur ter nabasal si tobaka. Pri Mozolovih je bilo vse mirno.