Pa kaj vam je, gospod, ali vam je slabo?« Poljak je stal bled in nem sredi sobe in v tresočih se rokah držal je oni list. »Ne, ne,« reče hitro ter se ojači, »nekaj sem se domislil, nekaj sem se domislil, neka podobnost v pisavi ‒ pa to je le slučaj; idimo torej k Mozolki!« Huissiera zapreta zopet vse duri in vsi odidejo proti Mozolovini. Poljak je zaostal nekoliko korakov ter pogledal še enkrat ono pisemce; z roko si je pogladil čelo in oči, kakor da bi bolje videl, in z nemirnimi ustnami je zašepetal: »Pisava je njegova; pa kako pride pisanje sem?