Vernazz se je vgriznil v ustni in siknil s kletvijo med zobmi. Krčmarja se je bilo polastilo neko demonično veselje; vedel je, da mu ta dolžnik danes ne more uiti, in zato ga je hotel izsesati do celega.
»Da ne pozabiva prejšnjega pogovora,« reče zopet, »gotovo vam ne bo težko plačati mi danes tistih pet sto kron; pomislite, ubog krčmar v Celju sem vam jih pred desetimi leti posodil, da ste obdarovali Basajevo ljubico in njenega lumparskega očeta, starega Rakovca!«