Pisar je bil med Grogovim govorom stisnil ustnice in zlobna poteza jih je preprečila; sedaj odgovori hladno: »O tem sem hotel pozneje govoriti, ker sem mislil, da bode usoda strica Blaža gospoda Nandeta bolj zanimala nego Francozi s svojim papirnatim denarjem, akoravno je med temi Francozi, ki pridejo sedaj po Grabnu, tudi oseba, katera bi morala ‒ seveda ne gospodu Grogi niti Nandetu s Paleževine ‒ temveč gospodu Ferdinandu, nekdaj plemenitemu Basaju, jako zanimiva biti!« Groga je strmeč zrl v govorečega; pri zadnjih besedah je prebledel in težka sapa mu je dvigala prsi. »Kdo bi bil to?« zasopiha strastno.