Med vsemi pivci ob tem semanjem dnevu v Vlagarjevi krč mi je bil najbolj glasán Blaž Mozól, petinštiridesetleten človek, pa na videz starejši, velike rasti, posušenega lica, a jako živih in iskrih oči, nekoliko zanemarjen v obleki, ali vendar opran in osnažen. Zmerom in zmerom je vstajal izza mize, govoril s celo izbo, zdaj s tem, zdaj z onim, zmerom šaljivo in zbadljivo, tako da je zdaj živ smeh, zdaj rezno zabavljanje odgovarjalo mu. Zlasti trem sumljivim neznancem, ki so za ozko mizo pri peči sami sedeli, metal je ostre puščice, tako da so ga oni srdito pogledovali.