To je bil krčmar Jošt Vlagar, ki je točil vino in žganje v svoji mali hiši na severni strani Kamnika, na levem bregu Bistrice. Med vsemi pivci ob tem semanjem dnevu v Vlagarjevi krč mi je bil najbolj glasán Blaž Mozól, petinštiridesetleten človek, pa na videz starejši, velike rasti, posušenega lica, a jako živih in iskrih oči, nekoliko zanemarjen v obleki, ali vendar opran in osnažen. Zmerom in zmerom je vstajal izza mize, govoril s celo izbo, zdaj s tem, zdaj z onim, zmerom šaljivo in zbadljivo, tako da je zdaj živ smeh, zdaj rezno zabavljanje odgovarjalo mu.