Ta jezik je prilično mnogo še do današnjega dne ohranil se, in sicer nekoliko v spominu naroda, največ pa v zapiskih kriminalnih sodcev. Ime rokovnjači ‒ Valentin Vodnik je slišal in zapisal tudi manj navadno imenovanje rokovniki, a pri Prešernu se bere tudi o rokomavhih ‒ je staro in se opira na narodno vražo, ki smo jo že v prvem poglavju omenili in ki ni bila le med našim narodom, temveč po celi srednji Evropi razširjena, namreč, da se z roko nerojenega deteta more čarati. Še dandanes prosti narodni ljudje ne pusté radi noseče ženske same na kak samoten pot, bojé se, da bi je rokovnjači ne dobili.