Zlatolasa ni koj odgovorila. Zagledala se je z velikimi, sinjimi očmi v kratko poraščeni Srnjakov obraz, ki so ga osvetljevali plapolajoči plameni in svit polne lune. Čez čas je pa obotavljajoče se povabila: »Kaj ko bi ti, dobri mladec, svoj dar sam ponesel v naše selišče in bi tam prenočil?