Oprt na svoj ploščati rep, se je star bober, ki se očividno ni več kaj prida menil za vrvež spomladanskega parjenja, spenjal ob deblu, se vrtel okrog njega in ga nekako za dve pedi visoko od tal izpodglodaval. Globoko ga je bil že obglodal in Lisjak se je zbal, da utegne drevo vsak čas omahniti in pasti prav nanj in na očeta. Pošepetal je Ostrorogemu: »Topol!