Že je pričel počasi dvigati lok, da izstreli puščico kar na dobro srečo, pa mu je kakor nalašč oblak zakril še tisto malo lune, kar je je bilo. Isti hip se je pa tudi domislil, da bi morebiti tanko lajanje le privabilo krvi žejno zver vsaj na rab tolmuna. Poščuval je psa: »Ks, ks, ks!«