Veselilo ga je, da ga je cesar tako povišal in ga postavil za konjika častnega reda. Še bolj pa ga je veselilo, da je imel upanje kmalu priti v svojo domačo deželo in da je bil zdaj z vsem preskrbljen, da mu ne bo treba pomanjkanja trpeti in se po svetu okoli klatiti. »Oh, kako sem srečen,« je rekel sam pri sebi, »da mi je Bog toliko dobrega storil in me v tolikih hudih nevarnostih obvaroval!