Molče so gledali v ogenj, ki mu kurjači niso več stregli, sitno jim je bilo ‒ samostan, kaj menite, je vendar samostan ... Svit pojemajočega ognja je rahlo božal Polono, ki je z Ilijem čepela ob strani, mrko gledala predse in hropeče dihala, kakor bi kaj težko nosila.
»Kaj oklevate?« se je Krajinčan ustrašil molka, svetlo pogledal v može, trikrat cmoknil z usti in pribil: »Udariti vendar moramo tudi po Stični!« V tišino je Polona nenadoma jeknila s sanjsko grozničavim glasom in omahnila vznak.