»Kar lahko storiš urno, ne mečkaj dolgo,« je Košutnik iz Radohove vasi ometal; »ni mi, da bi predolgo oprezoval v tejle gadovini.«
»Da te končaj,« se je nekdo iz teme hahljal; »Košutnik je res rad uren, vsako leto ima krst, mudi se mu zmerom in povsod, tudi nocoj je prvi pripompljal semkaj.« »Tisti oné, deseti brat ali kdor že je, bi bil pa že lahko tu,« je Pelin obrnil pogovor in se razgledal po zvezdah.