Trlepovina se v hudih časih ni mogla dosti meniti za svoje svetišče, saj je sama prestajala vse hudo. Prijazna cerkvica je samevala, zgolj postovke so jo obletovale, a maša se je v njej brala le o svetem Mihaelu. »Glej, zid se kruši, ometati in pobeliti jo bo treba vso in oltar očediti, lastovke so uhajale v cerkev.«