»I, kaj me ne poznaš več?« je potlej vprašal odrevenelega silaka. »Deseti brat si ‒ poznam te po glasu,« se je Peter Klepec prestopal z noge na nogo in si z lopatastimi rokami mencal oči, »a pogled mi pravi, da si grajski gospod ... s takimi uroki, vidiš, si me udaril, potepin desetobratski!«
»Slišiš prav in vidiš prav,« se je ta smejal: »deseti brat sem in gospod sem, nobeni uroki te ne blodijo.«