Iz široke veže tihe opatije sta zdajci prišla pater opat in plemiški tujec. Plemič je bil oblečen v lahko letensko obleko iz sivega sukna, pokrit pa s širokokrajnim klobukom, ki je bilo na njem s srebrno sponko pripeto pahljavo pero neznanega ptiča, ob bedru mu je ničemurno bingljal težak meč. Štepič in Trlep sta se brž ponižno odkrila, le Janez je trdo obstal, tako je zastrmel in ves zmeden šepnil: »Bog pomagaj, deseti brat, glejte, deseti brat sam!«