Janez je bil še zmerom ves molitven, nobene ni mogel odgovoriti čudnemu nauku, srce mu je bilo prepolno, vse misli so hitele v Žubino. Pehala sta se po gneči, a možje so posamič začeli toniti v temo in se zbirati na odročni planoti. »Pojdiva za njimi,« je Miklav s seboj silil oklevajočega Janeza.