»Prav, prav, fant moj, le pojdi!« ga je Štepič mokro pogledal. Iz sobice se je zaslišalo hripavo ječanje. Planila sta oba kmalu in se začudila: ‒ Ančka se je prebudila iz omotice in se s tistimi, kakor lanen cvet modrimi očmi debelo zamaknila v Janeza. »Janez,« je tiho dejala in zamižala, kakor bi se bala, da ji mila podoba iz sanj ne bi zbežala.