»Kaj se držiš kakor veliki petek!« ga je zunaj dobrodušno stresnil za ramo. »Moli rajši, če si kaj prida, Mati božja pomore in sveta Neža s Kuma.« Janez je le kimal in umikal oči, govoriti ni mogel; še veselja, da ga je Štepič sprejel lepo in da je smel obiskati Ančko, ni čutil prav do dna, tako strt je bil in potrt. »Veš, pater Lukež pride zdaj zdaj, deseti brat sam je tekel ponj,« je Štepič pravil, kakor bi tolažil njega in sebe.