»V mržnji sem se zarekel polbratu Gregorju, da se trdo lotiva očeta in da mu tudi zgrda obudiva dolžnost, ki jo ima tudi do naju.« In je pravil, kako mu je bilo čez glavo, ko je videl, da je Gregor prišel z drhaljo strašnih razbojnikov, ki so hoteli prav po turško moriti, pleniti in požigati. »A ko sem slišal, kako jim je polbrat Gregor zabičeval, naj mu očeta v roke dajo živega ali mrtvega, sem zahvalil Boga, da se grof še ni vrnil iz Ljubljane.« »Mirabilia sunt itinera providentiae Eius, vere mirabilia ‒ prečudna so pota božje previdnosti!« je opat šepetal.