»Saj vem, o Bog, kriv sem, premehak sem, slab, pa vendar zmerom ves tak, kakršnega si me poznal, ko si mi po svoji sveti volji na skrb in odgovornost dal naš stari samostan,« se je pravdal in milo spominjal prele pih, zadovoljnih let, dokler je na meniški župniji v Šmarju pod Ljubljano še pasel duše in na odpočitek sprejemal in gostil meniške tovornike, blago in blaginjo tovoreče med Stično in Ljubljano, Trstom in Reko. Zdajci se je spomnil, da mu je treba pripraviti pridigo za praznik Matere božje. O, brezmadežno materinstvo je čudovita, nedoumna skrivnost.