Kakor žaba dežja ga Ančka čaka težko, vzel bi jo rajši danes ko jutri, pa oče nočejo in nočejo tja, da bi jo zanj zasnubili pri njenem očetu. Zadnji rkelj je zvalil na tla, v prednjo in zadnjo premo zataknil ročice in spet pogledal očeta. »Ali že pojdete ali ne pojdete v Žubino?« mu je stara prošnja spet ušla kar na hitro.