Janez je molčal in se že menil z mislimi, ki ga krotovičijo podnevi in ponoči. Velika ljubezen do Štepičeve Ančke iz Žubine ga milo in nemilo boli, da bi od koprnenja ječal ko ptica v precepu. Kakor žaba dežja ga Ančka čaka težko, vzel bi jo rajši danes ko jutri, pa oče nočejo in nočejo tja, da bi jo zanj zasnubili pri njenem očetu.