Gospod Ambrož si je z velikim vrčem primskovškega vina željno omrsil hripavost, jezik se mu je razvozlal, vse ga je zvesto poslušalo, takih je vedel. »Da, ni vam sile pod tako streho,« se je naposled še domislil, »veste pa vendar ne, da je tale domačija že prav stara.« »Nemara, da je,« je gospodar kimal; plemičeva pohvala mu je bila močno všeč.